Kako pripraviti datoteko za CNC-rezkanje

Za ploske dele pošljite .dxf – industrijski standard za 2D-izrez. Za 3D-dele in lesne zveze je najboljši .step. Sprejemamo tudi .dwg, .ai, .f3d, .3mf, .stl – in če imate le skico ali fotografijo, je tudi to v redu: CAD-datoteke, pripravljene za izdelavo, pripravimo v okviru naročila.

Tri pravila, ki preprečijo 90 % težav z datotekami:

• Izvozite v milimetrih, v merilu 1 : 1.
• Poskrbite, da je vsaka oblika zaprta kontura – brez vrzeli in podvojenih črt. Stroj rezka po vektorskih poteh, iz pretrgane konture pa ni mogoče narediti poti orodja.
• Pred izvozom pretvorite besedilo v krivulje, sicer se vaša pisava pri nas zamenja z drugo.

Dele pošljite kot ločene oblike, ne že razporejene na plošči – naša programska oprema za gnezdenje (varčno razporeditev delov na plošči) jih razporedi tesneje kot ročna postavitev, kar neposredno zniža vaše stroške materiala. Če je pri vidnem delu pomembna smer vlaken, jo samo označite.

Rezkar je okrogel, praviloma s premerom 4–8 mm. To ima eno pomembno posledico: notranji kot nikoli ne more biti popolnoma oster. Rezkar s premerom 6 mm pusti v vsakem notranjem kotu polmer 3 mm. Zunanji koti so ostri – tam ni težav.

Pri večini delov je majhen notranji polmer neviden in nepomemben. Težava nastane v enem posebnem primeru: pri lesnih zvezah. Če mora pravokoten čep zdrsniti v pravokoten utor, ga zaobljeni koti utora ustavijo – čep se nasloni na polmere in nikoli ne sede do konca.

Rešitev je dogbone: majhno krožno prerezkanje kota v vsakem notranjem kotu utora. Rezkar gre malo čez kot in naredi prostor za oster kot dela, ki se vstavi v utor. Različica, imenovana T-bone, postavi prerezkanje ob en rob – uporabno tam, kjer bi viden dogbone motil.

Prerezkanj tipa dogbone vam ni treba risati sami. Povejte nam, kateri utori so spoji, in prerezkanja dodamo tam, kjer so potrebna. Če jih vseeno modelirate sami (to počne veliko oblikovalcev parametričnega pohištva), naj se polmer prerezkanja ujema z orodjem – večino lesnih zvez rezkamo z rezkarjem premera 6 mm.

Sveže izrezkan rob na vezani ali MDF-plošči je čist in pravokoten – na otip res oster. Za nosilne in skrite dele je prav to, kar želite: največja površina za lepljenje, natančen ujem.

Pri delih, ki se jih ljudje dotikajo – mizne plošče, čela polic, otroško pohištvo, ročaji, pladnji –, boste običajno želeli lomljen rob. To je dodatna operacija, profil pa lahko izberete:

• Majhno posnetje roba (npr. 1–2 mm pod 45°) – diskretno, sodobno, le odvzame ostrino.
• Zaobljenje R3 – najpogostejša izbira: mehak polmer, prijeten na otip, s katerim je rob tudi precej odpornejši proti krušenju pri uporabi.
• Večji polmeri (R6 in več) ali profili po meri – za mehkejši videz in otip, kot ga ima pohištvo.

Navedite, katere robove naj lomimo (pogosto le zgornjo stran zunanje konture) – lomljenje vseh robov, tudi utorov za spoje, bi pokvarilo ujeme. Če niste prepričani, opišite, kako se del uporablja, in predlagali bomo profil.

Vezana plošča je slojevit material in licni furnir se lahko ob rezu rahlo kruši – drobni delci, globoki le delček milimetra. Koliko je to sprejemljivo, je odvisno izključno od namena dela, zato ponujamo tri ravni:

Prava izbira ravni vpliva na vaš proračun: plačilo za brušene robove pri delih, ki končajo v korpusu omare, je zapravljen denar, standardni rez na robu mizne plošče z brezbarvnim lakom pa bo razočaral. Povejte nam, kateri deli so vidni, in ravni bomo v enem projektu kombinirali.

„18 mm“ debela brezova vezana plošča ima v resnici nekje okoli 17,5–18,2 mm, odvisno od proizvajalca in serije. Pri večini delov to ni pomembno. Pri spojih z nadmero in sestavih na utore je to ključno – utor, narisan na natanko 18 mm, je lahko na koncu ohlapen ali pretesen za sestavo.

Preprosta rešitev: označite, kateri utori se morajo ujemati z materialom, in pred izrezom jih prilagodimo izmerjeni debelini dejanske plošče. Okvirno pravilo: utor, enak dejanski debelini, da tesni ujem (na udarec); za drsni ujem dodajte 0,1–0,3 mm (in ne pozabite, da tudi pokrivni ali brezbarvni lak doda debelino).

Material je pri CNC-naročilu pogosto največji strošek in se kupuje po ploščah. Če poznate standardne formate, lažje načrtujete dele, ki jih je mogoče varčno razporediti na plošči:

1250 × 2500 mm (najpogostejši), 1525 × 3050 mm, 1525 × 1525 mm

2800 × 2070 mm, tudi 2440 × 1220 mm in 1220 × 3050 mm

2800 × 2070 mm

2500 × 1250 mm

4200 × 1300 mm

Trije praktični nasveti:

Deset enakih delov se na plošči razporedi veliko bolje kot en sam. Če torej delate prototip za poznejšo serijsko izdelavo, vprašajte za obe ceni hkrati.